V jeseni življenja s centrom Vitalis
Upokojenci, ki to niso…
Mi nismo upokojenci me popravi gospa srednjih let, vsaj tako izgleda. Mi smo “seniorji” me popravi. Nasmeje se in pripomne “Veš tudi jaz znam delati z računalnikom…” , seniorji nismo več samo stare mamce, ki doma kuhamo in okopavajmo plevel na vrtu. Čeprav prehajamo v jesen svojega življenja smo še kako aktivni in pogumni.
Majda pravi, da je bilo težko je šla v “penzijo” kot mladi radi rečemo. “Imela sem občutek kot da so vsi pozabili name“…
Veliko nas je, ki pademo v depresivna stanja, vsakodnevna rutina aktivnega človeka, ki čez noč postane nepomeben, na stranskem tiru….nič več v službo. Veliko ljudi se v tem prehodu izgubi, ni več smisla življenja, otroci so že veliki, delajo in nimajo časa za nas in naše potrebe, ki so velikokrat morda le malo daljši pogovor, stisk roke, topla beseda, kratko druženje ob kavi.
“Življenje mladih je hitro, prehitro, dinamično” nobeden se ne ustavi, dirjajo po svojih vsakodnevnih opravilih, konec koncev smo tudi mi še do pred mesecem dni dirjali po opravkih, službah….”Zdaj pa nič več…” Kaj zdaj kako naprej…?
Včasih smo se družili v društvih, hodili v hribe, se srečevali na srečanjih, zdaj pa je teh srečanj manj, smo generacija “seniorjev” izgubljena v modernem svetu, ki nam je tuj in ga skoraj da ne poznamo več. Nič več ni tako kot je bilo včasih, in ne skrbite tudi v “mladi” boste kmalu tukaj. Solidarnosti nam manjka in takih projektov kot je ta nam zaupa Majda – seniorka, ki je za središče Vitalis izvedela od znanke, ki pozna znanko, kateri je hčerka povedala, da se je odprl nov medgeneracijski center.
Projekt, ki združuje, aktiven način preživljanja prostega časa, druženje, stisk roke, toplo besedo, pogovor vse to kar človek potrebuje ravno toliko kot hrano in obleko.
Prostor, v katerem nisi sam, kjer so ljudje tukaj zaradi tebe.
“Vesela sem…” reče in če je srečna ona potem je lahko srečen še kdo…mi pa lahko samo rečemo Vabljeni….
In ker slike povedo več kot 1000 besed vas vabimo k ogledu kratkega filmčka.
