Ljubjana – Leta 2014 je Gorazd Penko uresničil eno svojih številnih idej in na noge postavil prvo slovensko profesionalno žensko kolesarsko ekipo BTC City Ljubljana. Korak je bil drzen, ker pred dobrimi štirimi leti niti moško cestno kolesarstvo pri nas še ni bilo v takšnem razmahu, žensko pa je stopicljalo daleč za njim.

A so se Ljubljančani vseeno podali na drzno pot in osnovali eno najbolj stabilnih ekip, ki v profesionalnem pelotonu zastopa slovenske barve že peto sezono. Od samega začetka je ena najvidnejših predstavnic ekipe Eugenia Bujak, po rodu Poljakinja, ki je letos prevzela slovenski potni list in okrepila tudi slovensko reprezentanco, prvič bo dres z državnim grbom oblekla to nedeljo na cestni dirki na evropskem prvenstvu v Glasgowu. »Zelo veliko mi pomeni, da bom lahko nastopila v dresu slovenske reprezentance, moje nove domovine. Veselim se dirke in želim tako Sloveniji kot slovenskemu kolesarstvu nekako vrniti za vse dobre stvari, ki so jih zame storili, to pa lahko najbolje naredim z dobrim rezultatom v državnem dresu,« pravi 29-letna Bujakova, ki se je v manj kot petih letih življenja v slovenski metropoli naučila povsem tekoče govoriti slovensko.

Ljubljana je za simpatično Poljakinjo postala drugi dom, a pot do tega ni bila najbolj enostavna. Slovenska reprezentanca je novo odlično kolesarko dobila predvsem zato, ker na poljski kolesarski zvezi za njene želji ni bilo posluha: »Spor se je začel že leta 2015, ko so na Poljskem od mene zahtevali, da še naprej tekmujem tako na velodromu kot na cesti, jaz pa sem velodrom želela prečrtati. Bilo je zelo težko, ker sem rada dirkala za Poljsko, a bi bilo oboje zame enostavno preveč. Takrat so to še nekako sprejeli, potem pa se je spet zapletlo.«

Rio je bil kaplja čez rob

Vrhunec je njena kalvarija dosegla naslednje leto, ko so se zahteve poljske zveze ponovile in Bujakova je ostala brez nastopa na cestni dirki na olimpijskih igrah v Riu: »Poljska je imela zagotovljena tri mesta, jaz sem bila po točkah tretja najboljša kolesarka in bi morala dirkati na olimpijskih igrah, a mi na koncu sploh niso sporočili, da me ne bodo vzeli v reprezentanco, enostavno so me ignorirali. To je bila kaplja čez rob, nato pa smo konec leta 2016 začeli pridobivati papirje in urejati vse potrebno, da oblečem dres slovenske reprezentance.«

Bujakova je vmes zelo uspešno dirkala v dresu ljubljanske ekipe in poskrbela za nekaj vrhunskih rezultatov, v Ljubljani se ji je pridružil tudi mož Milosz Bujak in ne najlepše poglavje svoje kariere je pustila za seboj. Zdaj bo udarno orožje Slovenije na evropskem prvenstvu v Glasgowu, tako v klubskem kot v reprezentančnem dresu pa sploh ne razmišlja o tem, da bi zapustila Slovenijo, saj ji je tukaj postalo zelo všeč.

»Ljubljana je lepo mesto, navadila sem se nanj, postalo je moje domače mesto, saj tukaj preživim več časa vsako leto kot na Poljskem. Všeč mi je predvsem pokrajina, nikoli se je ne naveličam, razmere za trening so dobre, a se včasih še vedno izgubim. Takrat mi vedno priskočijo na pomoč ljudje, ki so tukaj res prijazni,« z lepimi besedami zaključuje od letos slovenska kolesarka Eugenia Bujak. V njej je kolesarstvo na sončni strani Alp zagotovo dobilo novo gonilno silo in eno tistih, ki s svojo pozitivno energijo in tudi dobrimi rezultati dokazujejo, da kolesarstvo niti slučajno ni le v domeni moških.