Otvoritev Srečne hiše v Lukovici pri Domžalah
Srečna hiša je projekt podjetja Eko knjiga, katerega namen je z družabnimi dogodki in odgovornimi projekti ter dejavnostmi pokazati, kako lahko z lokalnim veseljem spodbudimo globalno srečo. Glavni cilj Srečne hiše je tako doseči lokalno veselje za globalno srečo. Ustanovitelji Srečne hiše so Alenka Žumbar Klopčič in Matic ter Špela Pošebal, projekt pa je v osnovi z ureditvijo prostora po simbolni ceni najema podprl lastnik Avta Kveder Marjan Kveder. Alenka kot nemirna duša, ki ji ne da miru, da so v svetu tako nesprejemljivo velike razlike med ljudmi, in Matic ter Špela, ki sta svojo odgovorno zgodbo začela že s projektom gradnje hišk Hutko. Ustanoviteljem je skupno to, da z veseljem usmerjajo svojo ustvarjalnost v otroški svet – da bi bili otroci čim dlje otroci in predvsem, da bi bilo to omogočeno vsem otrokom sveta. In ker je nekje treba začeti, so Alenka in zakonca Pošebal začeli v lokalnem okolju. Projekti in dejavnosti Srečne hiše bodo segali iz lokalnega v globalno z vero, da se bo tudi lokalnemu povrnilo globalno. Odpiranje obzorij, povezovanje različnih svetov na skupnem planetu, pomoč pomoči potrebnim – vse to in še več obeta Srečna hiša, ki stoji v Lukovici pri Domžalah. V njej najdete ART trgovinico z izdelki domačih ustvarjalcev in rokodelcev, pri čemer gre čisto od vsakega prodanega izdelka najmanj deset odstotkov zneska v dobrodelne namene – v največji meri neposredno socialno ogroženim otrokom prek Centra za socialno delo Domžale. Srečno hišo lahko obiščete tudi za različne odgovorne dogodke, ki se bodo v njej odvijali, od predstavitve knjig, Tashkinih čajank, stand-upa ali Zelenih prstkov za otroke … – ali pa kar tako, ker se vaš malček želi poigrati v naravnost fantastični otroški igralnici, ki smo ji namenili več kot sto kvadratnih metrov, Matic in Špela pa sta jo s Hutkovim znanjem opremila z otroškimi rekviziti, ki prav tako nosijo svetovljansko sporočilo. Da je bilo to mogoče, je levji delež pri opremljanju priložila edinstvena domača ilustratorka Nina Meglič. Izjemno pomemben del Srečne hiše je tudi učni prostor, ki ga lahko učenci in dijaki uporabijo med tednom med 13. in 19. uro in med vikendi med 10. in 13. uro, v njem pa je poleg edinstvenega kartonastega pohištva podjetja MSK tudi računalniška oprema. In kar je še pomembneje – v Srečni hiši je vselej nekdo, ki lahko otrokom in mladim pri učenju pomaga, torej jim je na voljo tudi učna pomoč. Iz Srečne hiše bo tako vselej in vedno vsak – mali in veliki – obiskovalec izstopil srečnejši. Eden zato, ker je kupil nekaj lepega, s tem pa prispeval tudi v dobrodelni sklad hiše, drugi pa zato, ker je s seboj odnesel kanček novega znanja...
Lepa jesenska nedelja
Nedelja, 28. september, lepa, sončna, najbrž najlepša pa tudi zadnja v tem mesecu, letu, stoletju. Razmišljam, kakšne so bili ti dnevi v preteklosti, leta nazaj..Kaj vse so ljudje, ki jim ta datum kaj pomeni, počeli in kaj je zaznamovalo ta dan in kakšne spomini so ostali. Osebni praznik, ki ga ljudje praznujemo tako ali drugače, je vseeno prijetnejši, če ga še kdo razen, “prizadetega” opazi. In kaj lepega zaželi, tako na glas, čeprav morda ne misli iskreno :). In praznovanja s pijačo in jedačo so predvsem prijeten dogodek za vse, ki pridejo :). In ko pride nov dan, se vse začne znova, v pričakovanju novih, lepih dogodkov in upanj, da bo leto do naslednjega rojstnega dne bolj prijazno, lepše, srečnejše…:) Je pa vsak dan za nekoga praznik in to je v življenju najlepše. Vedno si lahko za nekoga vesel, da je zadovoljen in vesel. Če si dober človek. Zelo preprosto je vse, kot ta lepa jesenska nedelja, 28. septembra 2014. 🙂...
Strokovne priprave na jesensko delo v gozdu v akciji »Obnovimo slovenske gozdove«
Ljubljana, 5. september 2014 Zveza tabornikov Slovenije se že pripravlja na jesenski del akcije »Obnovimo slovenske gozdove«, v katerem bo potrebno pričeti z delom v gozdu. Strokovni partner projekta, Zavod za gozdove Slovenije, je pričel z iskanjem primernih lokacij za izvedbo sadnje v gozdovih poškodovanih v žledolomu, pregledom in pripravo ustreznega terena ter dogovarjanjem z lastniki zemljišč. Trenutno se je preko SMS sporočil nabralo okoli 10.000 sadik, ki bodo našle svoj novi dom na postojnskem, gorenjskem in ljubljanskem delu Slovenije. Po določitvi primernih lokacij za obnovo bodo na Zavodu za gozdove Slovenije določili potrebne drevesne vrste in količino sadik za izbrano področje. Sadili bodo tako listavce (bukev, javor, divjo češnjo, lipo, jerebiko, graden, dob in dr.) in iglavce (smreko, jelko, macesen, bor). Z izbiro sadik želijo prispevati tudi k boljšim pogojem za življenje čebel, ki se zaradi žledoloma in letošnjega slabega vremena ponovno borijo za preživetje. Trenutno delujejo štiri registrirane gozdne drevesnice, ki gojijo sadike ustreznega izvora za določena področja – Drevesnica Štivan, Drevesnica Omorika, GLG Murska Sobota in Semesadike. Njihove sadike so potomke rastiščem prilagojenih domačih drevesnih vrst, kar zagotavlja večjo odpornost gozdov proti ekstremom podnebnih sprememb, sposobnost njihove naravne regulacije in skrb za ohranjanje njihove genetske pestrosti. Taborniki že nestrpno čakajo na začetek sadnje, ki bo namenjena tudi druženju in spoznavanju gozda s pomočjo revirnih gozdarjev. Sadnja se bo začela konec oktobra ali v začetku novembra, ko so rastline v fazi mirovanja. Na Zavodu za gozdove Slovenije so sporočili: »Čas za sadnjo je odvisen od vremenskih razmer – rastline morajo namreč takrat že odvreči listje in se pripraviti na zimsko mirovanje, kar se po navadi zgodi konec oktobra ali v začetku novembra.« Na Zavodu za gozdove Slovenije so prav tako opozorili: »Letos bi se brez zbiranja denarja obnova gozdov s sadnjo izvedla v manjšem obsegu, saj se ni mogoče finančno vnaprej pripraviti na sanacijo naravnih nesreč takšnih razsežnosti«. Zbiranje denarja še vedno poteka s pomočjo SMS sporočil in ključno besedo GOZD nas 1919, taborniki pa vabijo vse zainteresirane za skupno sajenje, da se jim konec oktobra ali v začetku novembra pridružijo pri vseslovenski prostovoljski...
Vrnitev nazaj v barjanski raj
Tako kot ima vsak od nas ljubljeni dom, ima tudi naša duša nekje svoj prostor pod soncem. Vedno se nekje naša duša naseli in tam je njen dom. Tega ne moremo nikoli in nikdar preprečiti, tega nam ne more vzeti nihče. To je preprosto v nas samih, je del našega srca. Namreč tisti konček planeta, ki nas obdaja s pozitivno energijo in kjer se počutimo varni ter pomirjeni, enostavno postane dom naše duše in telesa. Tam se ponovno očistimo, prerodimo, zaživimo. Ne glede na to, kje to je; naj si bo to v gozdu, na travniku, na vrtu, v trgovini ali v stanovanju. Pomembno je le, da nas neko okolje ali prostor osrečujeta, da nam vrneta samozavest in da odidemo iz te točke v svet osvobojeni kot nebeški angeli. Vsak od nas ima nekje podobno točko ali prostor, kjer se počuti prijetno, toplo in kjer ga sprejme pozitivna oseba. Vsak od nas hrepeni po taki točki in prav je, da se tam vedno znova vrača. Tako kot se na moje Barje vračam jaz. To je del ozemlja, kjer enostavno po napornem dnevu ali tednu ponovno dobim krila. Ne tista povzpetniška krila, temveč dejansko angelska krila. Ni ga boljšega občutka kot priti na kraj, kjer se srečaš z naravo in s samim seboj. Kjer ni nič bolj pomembnega kot to, da se naše telo in duša zlijeta v to energijsko polje in se prepustita univerzumu ter se zlijeta v eno. Barje zame pomeni kraj očiščenja, kot za vernike nekakšen kraj romanja. Z nekim ciljem se odpraviš tja in ko ga dosežeš, si ves pomirjen in notranje pozdravljen. Vem, da je na tem koščku južno od Ljubljane toliko zanimivosti, da bi ta del lahko odkrivali v neskončnost, pa ga ne bi mogli odkriti do konca. V nekaj mesecih in letih sem tu odkrila ogromno, videla toliko lepih stvari, spoznala ogromno pozitivnih ljudi, predvsem pa spoznala še več o sebi. Kar je zelo pomembno. Pri tem so mi pomagale tudi prijateljice živali: moje spomladanske račke in čaplje, plahe srne in bojeviti srnjaki, radovedni zajci, pa tudi kakšen fazan, ki je zašel na travniške poti. Pižmovka in bogomoljka pa sta bili posebno odkritje na tem koncu, vseskozi pa me je spremljalo sonce in barjanska zemlja. Že ko človek hodi po tej zemlji, se počuti drugačnega, ker nekako drugače zavibrira. Vsak od nas ima zagotovo nekaj, kar ga navdaja s pozitivo in mu pričara nasmeh na obraz. Ne upirajte se tem čustvom, so edinstveni in ravno ko ne pričakujete ničesar, vam narava kljub svoji krutosti in nepredvidljivosti podari nekaj...
Dežuje pa kaj potem
Dež je za mnoge večna nadloga, pa vendar so dežne kapljice lahko tudi romantične in sproščujoče. Polzijo po dlaneh, obrazu, šipah in že samo opazovanje kapljic vsaj mene pomiri. Tudi sprehod po dežju je nekaj posebnega. Čofotanje po lužah – in misli takoj odtavajo daleč proč. Brez dežnika je ta sprehod še lepši, a previdno. Pretirana mokrota in vlaga slabo vplivata na zdravje, predvsem na srce, ožilje in dihala. A kaj ko se te kapljice tako lepo prilepijo na nas in nas popolnoma omamijo. Nekoč so naše babice pravile, da po dežju ne rastejo samo gobe, ampak tudi lasje. Voda, predvsem tekoča, spira težave in negativno energijo. Že Janez Krstnik je s pomočjo vode očiščeval ljudi pregreh in zločinov, z vodo je Janez Krstnik krstil tudi Jezusa Kristusa in ga s tem pripravil na njegovo pomembno življenjsko pot. Dež je koristen za vsa živa bitja na tem planetu. Na nekaterih celinah ga primanjkuje, nekje poplave uničujejo življenja. Največje dežne kaplje na Zemlji so leta 2004 zabeležili nad Brazilijo in Marshallovimi otoki, saj so bile nekatere izmed njih velike celo 10 mm. Padajoče dežne kaplje so pogosto upodobljene v obliki solze, okrogle na dnu in ozke na vrhu, vendar je to napačno – takšno obliko imajo le kapljice vode, ki kapljajo z nekega vira, v trenutku nastanka. Mnoge dež razveseljuje, nekateri pa ga povezujejo z negativnimi silami. Na Zahodu ima dež tradicionalno žalostno konotacijo, za razliko od svetlega in veselega sonca. V sušnih predelih, kot je recimo Indija, dež pričakajo zelo čustveno in evforično. Tam priredijo cela slavja v čast božanstvu, ki je poslalo dež na zemljo. Voda je vir življenja, čeprav je lahko pogubna. Dokler imamo možnost, da se z vodo prečistimo in z njo na novo zaživimo, z njo zalivamo naše pridelke, se je lahko veselimo. Nekateri pravijo, da je deroča voda bolj uničujoča kot ogenj, saj se deroče reke ne da zaustaviti, ogenj pa lahko omejimo. Pa vendar … bodimo srečni, če imamo možnost, da lahko stopimo na dež in začofotamo po mokrih ulicah. Ne izgovarjajmo se na veter, dež in sneg, da ne moremo na sprehod. Obujte in oblecite se primerno, dežnik v roke in veselo na pot! Verjemite, svojemu srcu boste naredili veliko...
V jeseni življenja s centrom Vitalis
Upokojenci, ki to niso… Mi nismo upokojenci me popravi gospa srednjih let, vsaj tako izgleda. Mi smo “seniorji” me popravi. Nasmeje se in pripomne “Veš tudi jaz znam delati z računalnikom…” , seniorji nismo več samo stare mamce, ki doma kuhamo in okopavajmo plevel na vrtu. Čeprav prehajamo v jesen svojega življenja smo še kako aktivni in pogumni. Majda pravi, da je bilo težko je šla v “penzijo” kot mladi radi rečemo. “Imela sem občutek kot da so vsi pozabili name“… Veliko nas je, ki pademo v depresivna stanja, vsakodnevna rutina aktivnega človeka, ki čez noč postane nepomeben, na stranskem tiru….nič več v službo. Veliko ljudi se v tem prehodu izgubi, ni več smisla življenja, otroci so že veliki, delajo in nimajo časa za nas in naše potrebe, ki so velikokrat morda le malo daljši pogovor, stisk roke, topla beseda, kratko druženje ob kavi. “Življenje mladih je hitro, prehitro, dinamično” nobeden se ne ustavi, dirjajo po svojih vsakodnevnih opravilih, konec koncev smo tudi mi še do pred mesecem dni dirjali po opravkih, službah….”Zdaj pa nič več…” Kaj zdaj kako naprej…? Včasih smo se družili v društvih, hodili v hribe, se srečevali na srečanjih, zdaj pa je teh srečanj manj, smo generacija “seniorjev” izgubljena v modernem svetu, ki nam je tuj in ga skoraj da ne poznamo več. Nič več ni tako kot je bilo včasih, in ne skrbite tudi v “mladi” boste kmalu tukaj. Solidarnosti nam manjka in takih projektov kot je ta nam zaupa Majda – seniorka, ki je za središče Vitalis izvedela od znanke, ki pozna znanko, kateri je hčerka povedala, da se je odprl nov medgeneracijski center. Projekt, ki združuje, aktiven način preživljanja prostega časa, druženje, stisk roke, toplo besedo, pogovor vse to kar človek potrebuje ravno toliko kot hrano in obleko. Prostor, v katerem nisi sam, kjer so ljudje tukaj zaradi tebe. “Vesela sem…” reče in če je srečna ona potem je lahko srečen še kdo…mi pa lahko samo rečemo Vabljeni…. In ker slike povedo več kot 1000 besed vas vabimo k ogledu kratkega filmčka....