Otvoritev Srečne hiše v Lukovici pri Domžalah
Srečna hiša je projekt podjetja Eko knjiga, katerega namen je z družabnimi dogodki in odgovornimi projekti ter dejavnostmi pokazati, kako lahko z lokalnim veseljem spodbudimo globalno srečo. Glavni cilj Srečne hiše je tako doseči lokalno veselje za globalno srečo. Ustanovitelji Srečne hiše so Alenka Žumbar Klopčič in Matic ter Špela Pošebal, projekt pa je v osnovi z ureditvijo prostora po simbolni ceni najema podprl lastnik Avta Kveder Marjan Kveder. Alenka kot nemirna duša, ki ji ne da miru, da so v svetu tako nesprejemljivo velike razlike med ljudmi, in Matic ter Špela, ki sta svojo odgovorno zgodbo začela že s projektom gradnje hišk Hutko. Ustanoviteljem je skupno to, da z veseljem usmerjajo svojo ustvarjalnost v otroški svet – da bi bili otroci čim dlje otroci in predvsem, da bi bilo to omogočeno vsem otrokom sveta. In ker je nekje treba začeti, so Alenka in zakonca Pošebal začeli v lokalnem okolju. Projekti in dejavnosti Srečne hiše bodo segali iz lokalnega v globalno z vero, da se bo tudi lokalnemu povrnilo globalno. Odpiranje obzorij, povezovanje različnih svetov na skupnem planetu, pomoč pomoči potrebnim – vse to in še več obeta Srečna hiša, ki stoji v Lukovici pri Domžalah. V njej najdete ART trgovinico z izdelki domačih ustvarjalcev in rokodelcev, pri čemer gre čisto od vsakega prodanega izdelka najmanj deset odstotkov zneska v dobrodelne namene – v največji meri neposredno socialno ogroženim otrokom prek Centra za socialno delo Domžale. Srečno hišo lahko obiščete tudi za različne odgovorne dogodke, ki se bodo v njej odvijali, od predstavitve knjig, Tashkinih čajank, stand-upa ali Zelenih prstkov za otroke … – ali pa kar tako, ker se vaš malček želi poigrati v naravnost fantastični otroški igralnici, ki smo ji namenili več kot sto kvadratnih metrov, Matic in Špela pa sta jo s Hutkovim znanjem opremila z otroškimi rekviziti, ki prav tako nosijo svetovljansko sporočilo. Da je bilo to mogoče, je levji delež pri opremljanju priložila edinstvena domača ilustratorka Nina Meglič. Izjemno pomemben del Srečne hiše je tudi učni prostor, ki ga lahko učenci in dijaki uporabijo med tednom med 13. in 19. uro in med vikendi med 10. in 13. uro, v njem pa je poleg edinstvenega kartonastega pohištva podjetja MSK tudi računalniška oprema. In kar je še pomembneje – v Srečni hiši je vselej nekdo, ki lahko otrokom in mladim pri učenju pomaga, torej jim je na voljo tudi učna pomoč. Iz Srečne hiše bo tako vselej in vedno vsak – mali in veliki – obiskovalec izstopil srečnejši. Eden zato, ker je kupil nekaj lepega, s tem pa prispeval tudi v dobrodelni sklad hiše, drugi pa zato, ker je s seboj odnesel kanček novega znanja...
Lepa jesenska nedelja
Nedelja, 28. september, lepa, sončna, najbrž najlepša pa tudi zadnja v tem mesecu, letu, stoletju. Razmišljam, kakšne so bili ti dnevi v preteklosti, leta nazaj..Kaj vse so ljudje, ki jim ta datum kaj pomeni, počeli in kaj je zaznamovalo ta dan in kakšne spomini so ostali. Osebni praznik, ki ga ljudje praznujemo tako ali drugače, je vseeno prijetnejši, če ga še kdo razen, “prizadetega” opazi. In kaj lepega zaželi, tako na glas, čeprav morda ne misli iskreno :). In praznovanja s pijačo in jedačo so predvsem prijeten dogodek za vse, ki pridejo :). In ko pride nov dan, se vse začne znova, v pričakovanju novih, lepih dogodkov in upanj, da bo leto do naslednjega rojstnega dne bolj prijazno, lepše, srečnejše…:) Je pa vsak dan za nekoga praznik in to je v življenju najlepše. Vedno si lahko za nekoga vesel, da je zadovoljen in vesel. Če si dober človek. Zelo preprosto je vse, kot ta lepa jesenska nedelja, 28. septembra 2014. 🙂...
Tiste male kuhinjske skrivnosti ali kako znoreti ob zastrupljeni hrani
Poznate tisti rek: »Si to kar ješ ali ješ to kar si?« Je velika razlika, kaj prineseš domov, daš v kuhinjski lonec in na koncu spraviš tudi v svoje telo. Že sam nakup živil je prava muka, nočna mora se najprej začne v trgovini pri zelenjavi, ko že takoj pri vhodu zagledaš živo pisane paprike in kričeče zeleno solato. Ob pogledu na to paleto barv ti mora biti takoj jasno, da je s to zelenjavo nekaj zelo narobe. Seveda vzameš v zakup dejstvo, da je danes možno mešati semena, sadike, jih mutirati in jim spremeniti oblike ter okus v celoti. Vendar kljub temu je težko sprejeti to, da domov prineseš nekaj, kar je umetno ustvarjeno in da moraš ravno to umetnino pojesti, po možnosti še preveč plačati. Kot da bi stopil plastiko in jo zaužil posoljeno. Ob tem se poraja že stokrat vprašano vprašanje, kako je z gensko spremenjenimi organizmi in živili? Naši pristojni vneto zatrjujejo, da teh živil pri nas ni, da je vse kontrolirano, a zakaj ima potrošnik vedno grenak priokus ob pogledu na police in kupi nekaj, kar v njem goji dvome? Internet prenese veliko informacij, med drugim lahko vsak prebere o tem, da paradižnike mešajo z geni ribe. Ste kdaj povohali kupljeni paradižnik? Brez okusa, kot bi jedel pesek ali trdo plastiko, pa vonj je nekako znan. Morda po ribi? Največji “prodajalec” GSO-jev je ameriška biotehnološka multinacionalka Monsanto, leta 2001 je bilo z njihovimi gensko spremenjenimi poljščinami zasejanih kar 91 % vseh površin, na katerih so gojili GSO. Monsanto je vodilni proizvajalec herbicida glifosat, ki ga na trgu ponujajo pod imenom roundup. Podjetje letno zasluži 11 milijard dolarjev, med drugim s prodajo gensko spremenjenih rastlin, odpornih na roundup, najbolje prodajano uničevalno sredstvo za plevel. Prvo gensko spremenjena rastlina v prodaji je bil ravno paradižnik, ki se je mehčal zelo počasi. Paradižniku so zavrli delovanje encima, ki povzroča mehčanje, potem ko ga odtrgamo. Takšni gensko spremenjeni paradižniki so dlje časa trdi in uporabni. Menda so nekje v drugih družbah gensko spreminjali celo jabolka, ki imajo kljub gnilobi zdrav in svež videz. Citiram neznanega avtorja komentarja na enem od forumov: »Znanost brez etike je srhljivka, v kateri...
Srce, naša čudežna črpalka
Utripa, bori se in črpa – tam nekje v globini našega telesa. Utripa, bije dan in noč, neprestano, brez predaha. Dan za dnem, leta in leta, dokler ne usahne. Naša črpalka diha z nami, bije bitke z nami in nas ohranja pri življenju. Če se tega mi zavedamo ali ne. Na stotine bolečin prenaša to naše eno in edino srce. Bije največjo bitko življenja. Bije, utripa in je tiho, prenaša vse, kar mu nalagamo. Pa se kdaj vprašamo, kako zdrži, je naporno zanj? Ga znamo čuvati in paziti pred bolečinami? Ga lahko obvarujemo pred težkimi napori? Ko zašpika tam nekje v njegovem kotičku, v naših prsih, ko zašumi in zatrepeta v vsej svoji veličini, globočini, je sporočilo jasno – prisluhni mu, pobožaj ga, ne rani ga več, nikoli … je nežno, občutljivo, bori se in v samoti v notranjosti bije svojo osamljeno bitko. Ko nas zaboli v prsih, je pravi čas, da začnemo znova. Da začrtamo nove poti, ki bodo ozdravile naše srce. Da začnemo razmišljati povsem drugače. »Prosim, bodi nežna z mojim srcem, ne igraj se z njim, samo njega imam.« Vsi imamo samo eno srce, negujmo ga, razvajajmo ga in mu prisluhnimo. Nekje sem prebrala, da je za pomiritev srčnega utripa dobra čokolada. Vsebuje polifenole, kemijske spojine, ki so znane po tem, da dobro učinkujejo na delovanje srca. V čokoladni ploščici je približno takšna količina polifenolov kot v kozarcu rdečega vina. Srce lahko umirimo tudi z metinim čajem, najbolj pa zadostuje objem našega patnerja. Srce tehta v povprečju 300 gramov pri moških in 200 gramov pri ženskah – in dovolj močno in trmasto je, da prenese vse vzpone in padce ljubezni in življenja. Morda se bo kdaj skrčilo tudi od bolečine – v vsakem primeru pa to stori okoli 100.000-krat na dan. To pomeni 35 milijonov utripov v enem letu in kar 2,5 milijarde udarcev srca v povprečnem človeškem življenju. Pazite na svoje...
Zdravo življenje – nasmejte se!
Že dolgo je tega, kar smo v naši kuhinji odpovedali gostoljubje svinjski masti in kmalu zatem tudi izdelkom iz drobovine – zaradi vsebovanega holesterola. Zbogom, paštetice, krvavičke, pečeničke, slastna ocvrta slanina ter podobne dobrote. Potem je žena prebrala, da testenine redijo. Ker nesreča nikoli ne pride sama, je neki lump v ženski reviji pisal, da so paradižniki vir rakastih obolenj. Zdaj so iz naše mize izginili špageti a la karbonara, makaroni s paradižnikovo omako in še in še podobnih dobrot. Ko je neka baraba na televiziji očrnila še olje, češ da je to počasi delujoči strup, smo presedlali na margarino. Toda ali ni vrag, da je nekdo v nekem članku ostro nastopil tudi proti slednji, ker da po škodljivosti ne zaostaja za oljem. Zdaj pražimo čebulo v vreli vodi. Uživanje jajc nam je zagrenil neki strokovnjak v tedniku, celo sol je pri kuhi domala prepovedal. Žena je z jedilnika sladostrastno črtala jajca, v mehko in v trdo kuhana, na oko in sploh. Solimo nič več, v silni želji po soli včasih ližem belo oblogo s cvetličnih lončkov. Pred mesecem je prek televizije neko vegetarijansko babše prepričalo ženo, da so vse oblike mesa v prehrani greh proti telesu in da so edina res zdrava hrana korenje, repa, zelje, solata in neškropljena jabolka. Sočasno je neki tip po radiu znanstveno razlagal, da so povrtnine dvorezen nož, da je njihova uporaba znanstveno vprašljiva, še zlasti če so uspevale na prsti, gnojeni z živalskim gnojem ali z umetnimi gnojili. Zdaj so nam ostali še med, mleko in kruh. Vendar so nam v tedniku kaj kmalu dali vedeti, da med povzroča sladkorno bolezen, mleko da bojda lahko kruto poškoduje vranico, kruh pa da deluje podobno kot testenine. V silni prehrambeni stiski se je žena s hčerjo zatekla h kamiličnemu čaju, k ovsenim kosmičem in na vodi kuhanem rižu, jaz pa k pivu in krompirju v oblicah. A se je že čez nekaj dni našel neki sadist, trdeč, da pivo povzroča protin, v krompirju pa da so odkrili nekatere strupene snovi, ki lahko usodno poškodujejo prostato. Za nekaj časa sem presedlal na vino in otrobe; ker pa vino uničuje jetra in ker ovseni kosmiči in otrobi po teoriji nekega zlikovca, objavljeni v dnevniku, zavirajo normalno delovanje hipofize, ne vemo več, kako in kaj. Žena ima zdaj 35 kilogramov, hči kakšen kilogram več, sumiva, da nama občasno pobegne na kakšno zastrupljanje s pico, jaz pa sem vedno bolj podoben pokojnemu faraonu Ramzesu, potem ko so njegove ostanke zdravili v Parizu. Verna soseda je v bojazni pred našim pogubljenjem poklicala duhovnika, ta je z ministrantom prizvončkljal in nas je hotel dati v poslednje olje. Tega pa ne,...