Tiste male kuhinjske skrivnosti ali kako znoreti ob zastrupljeni hrani
Poznate tisti rek: »Si to kar ješ ali ješ to kar si?« Je velika razlika, kaj prineseš domov, daš v kuhinjski lonec in na koncu spraviš tudi v svoje telo. Že sam nakup živil je prava muka, nočna mora se najprej začne v trgovini pri zelenjavi, ko že takoj pri vhodu zagledaš živo pisane paprike in kričeče zeleno solato. Ob pogledu na to paleto barv ti mora biti takoj jasno, da je s to zelenjavo nekaj zelo narobe. Seveda vzameš v zakup dejstvo, da je danes možno mešati semena, sadike, jih mutirati in jim spremeniti oblike ter okus v celoti. Vendar kljub temu je težko sprejeti to, da domov prineseš nekaj, kar je umetno ustvarjeno in da moraš ravno to umetnino pojesti, po možnosti še preveč plačati. Kot da bi stopil plastiko in jo zaužil posoljeno. Ob tem se poraja že stokrat vprašano vprašanje, kako je z gensko spremenjenimi organizmi in živili? Naši pristojni vneto zatrjujejo, da teh živil pri nas ni, da je vse kontrolirano, a zakaj ima potrošnik vedno grenak priokus ob pogledu na police in kupi nekaj, kar v njem goji dvome? Internet prenese veliko informacij, med drugim lahko vsak prebere o tem, da paradižnike mešajo z geni ribe. Ste kdaj povohali kupljeni paradižnik? Brez okusa, kot bi jedel pesek ali trdo plastiko, pa vonj je nekako znan. Morda po ribi? Največji “prodajalec” GSO-jev je ameriška biotehnološka multinacionalka Monsanto, leta 2001 je bilo z njihovimi gensko spremenjenimi poljščinami zasejanih kar 91 % vseh površin, na katerih so gojili GSO. Monsanto je vodilni proizvajalec herbicida glifosat, ki ga na trgu ponujajo pod imenom roundup. Podjetje letno zasluži 11 milijard dolarjev, med drugim s prodajo gensko spremenjenih rastlin, odpornih na roundup, najbolje prodajano uničevalno sredstvo za plevel. Prvo gensko spremenjena rastlina v prodaji je bil ravno paradižnik, ki se je mehčal zelo počasi. Paradižniku so zavrli delovanje encima, ki povzroča mehčanje, potem ko ga odtrgamo. Takšni gensko spremenjeni paradižniki so dlje časa trdi in uporabni. Menda so nekje v drugih družbah gensko spreminjali celo jabolka, ki imajo kljub gnilobi zdrav in svež videz. Citiram neznanega avtorja komentarja na enem od forumov: »Znanost brez etike je srhljivka, v kateri...
Srce, naša čudežna črpalka
Utripa, bori se in črpa – tam nekje v globini našega telesa. Utripa, bije dan in noč, neprestano, brez predaha. Dan za dnem, leta in leta, dokler ne usahne. Naša črpalka diha z nami, bije bitke z nami in nas ohranja pri življenju. Če se tega mi zavedamo ali ne. Na stotine bolečin prenaša to naše eno in edino srce. Bije največjo bitko življenja. Bije, utripa in je tiho, prenaša vse, kar mu nalagamo. Pa se kdaj vprašamo, kako zdrži, je naporno zanj? Ga znamo čuvati in paziti pred bolečinami? Ga lahko obvarujemo pred težkimi napori? Ko zašpika tam nekje v njegovem kotičku, v naših prsih, ko zašumi in zatrepeta v vsej svoji veličini, globočini, je sporočilo jasno – prisluhni mu, pobožaj ga, ne rani ga več, nikoli … je nežno, občutljivo, bori se in v samoti v notranjosti bije svojo osamljeno bitko. Ko nas zaboli v prsih, je pravi čas, da začnemo znova. Da začrtamo nove poti, ki bodo ozdravile naše srce. Da začnemo razmišljati povsem drugače. »Prosim, bodi nežna z mojim srcem, ne igraj se z njim, samo njega imam.« Vsi imamo samo eno srce, negujmo ga, razvajajmo ga in mu prisluhnimo. Nekje sem prebrala, da je za pomiritev srčnega utripa dobra čokolada. Vsebuje polifenole, kemijske spojine, ki so znane po tem, da dobro učinkujejo na delovanje srca. V čokoladni ploščici je približno takšna količina polifenolov kot v kozarcu rdečega vina. Srce lahko umirimo tudi z metinim čajem, najbolj pa zadostuje objem našega patnerja. Srce tehta v povprečju 300 gramov pri moških in 200 gramov pri ženskah – in dovolj močno in trmasto je, da prenese vse vzpone in padce ljubezni in življenja. Morda se bo kdaj skrčilo tudi od bolečine – v vsakem primeru pa to stori okoli 100.000-krat na dan. To pomeni 35 milijonov utripov v enem letu in kar 2,5 milijarde udarcev srca v povprečnem človeškem življenju. Pazite na svoje...
Vrnitev nazaj v barjanski raj
Tako kot ima vsak od nas ljubljeni dom, ima tudi naša duša nekje svoj prostor pod soncem. Vedno se nekje naša duša naseli in tam je njen dom. Tega ne moremo nikoli in nikdar preprečiti, tega nam ne more vzeti nihče. To je preprosto v nas samih, je del našega srca. Namreč tisti konček planeta, ki nas obdaja s pozitivno energijo in kjer se počutimo varni ter pomirjeni, enostavno postane dom naše duše in telesa. Tam se ponovno očistimo, prerodimo, zaživimo. Ne glede na to, kje to je; naj si bo to v gozdu, na travniku, na vrtu, v trgovini ali v stanovanju. Pomembno je le, da nas neko okolje ali prostor osrečujeta, da nam vrneta samozavest in da odidemo iz te točke v svet osvobojeni kot nebeški angeli. Vsak od nas ima nekje podobno točko ali prostor, kjer se počuti prijetno, toplo in kjer ga sprejme pozitivna oseba. Vsak od nas hrepeni po taki točki in prav je, da se tam vedno znova vrača. Tako kot se na moje Barje vračam jaz. To je del ozemlja, kjer enostavno po napornem dnevu ali tednu ponovno dobim krila. Ne tista povzpetniška krila, temveč dejansko angelska krila. Ni ga boljšega občutka kot priti na kraj, kjer se srečaš z naravo in s samim seboj. Kjer ni nič bolj pomembnega kot to, da se naše telo in duša zlijeta v to energijsko polje in se prepustita univerzumu ter se zlijeta v eno. Barje zame pomeni kraj očiščenja, kot za vernike nekakšen kraj romanja. Z nekim ciljem se odpraviš tja in ko ga dosežeš, si ves pomirjen in notranje pozdravljen. Vem, da je na tem koščku južno od Ljubljane toliko zanimivosti, da bi ta del lahko odkrivali v neskončnost, pa ga ne bi mogli odkriti do konca. V nekaj mesecih in letih sem tu odkrila ogromno, videla toliko lepih stvari, spoznala ogromno pozitivnih ljudi, predvsem pa spoznala še več o sebi. Kar je zelo pomembno. Pri tem so mi pomagale tudi prijateljice živali: moje spomladanske račke in čaplje, plahe srne in bojeviti srnjaki, radovedni zajci, pa tudi kakšen fazan, ki je zašel na travniške poti. Pižmovka in bogomoljka pa sta bili posebno odkritje na tem koncu, vseskozi pa me je spremljalo sonce in barjanska zemlja. Že ko človek hodi po tej zemlji, se počuti drugačnega, ker nekako drugače zavibrira. Vsak od nas ima zagotovo nekaj, kar ga navdaja s pozitivo in mu pričara nasmeh na obraz. Ne upirajte se tem čustvom, so edinstveni in ravno ko ne pričakujete ničesar, vam narava kljub svoji krutosti in nepredvidljivosti podari nekaj...
Dežuje pa kaj potem
Dež je za mnoge večna nadloga, pa vendar so dežne kapljice lahko tudi romantične in sproščujoče. Polzijo po dlaneh, obrazu, šipah in že samo opazovanje kapljic vsaj mene pomiri. Tudi sprehod po dežju je nekaj posebnega. Čofotanje po lužah – in misli takoj odtavajo daleč proč. Brez dežnika je ta sprehod še lepši, a previdno. Pretirana mokrota in vlaga slabo vplivata na zdravje, predvsem na srce, ožilje in dihala. A kaj ko se te kapljice tako lepo prilepijo na nas in nas popolnoma omamijo. Nekoč so naše babice pravile, da po dežju ne rastejo samo gobe, ampak tudi lasje. Voda, predvsem tekoča, spira težave in negativno energijo. Že Janez Krstnik je s pomočjo vode očiščeval ljudi pregreh in zločinov, z vodo je Janez Krstnik krstil tudi Jezusa Kristusa in ga s tem pripravil na njegovo pomembno življenjsko pot. Dež je koristen za vsa živa bitja na tem planetu. Na nekaterih celinah ga primanjkuje, nekje poplave uničujejo življenja. Največje dežne kaplje na Zemlji so leta 2004 zabeležili nad Brazilijo in Marshallovimi otoki, saj so bile nekatere izmed njih velike celo 10 mm. Padajoče dežne kaplje so pogosto upodobljene v obliki solze, okrogle na dnu in ozke na vrhu, vendar je to napačno – takšno obliko imajo le kapljice vode, ki kapljajo z nekega vira, v trenutku nastanka. Mnoge dež razveseljuje, nekateri pa ga povezujejo z negativnimi silami. Na Zahodu ima dež tradicionalno žalostno konotacijo, za razliko od svetlega in veselega sonca. V sušnih predelih, kot je recimo Indija, dež pričakajo zelo čustveno in evforično. Tam priredijo cela slavja v čast božanstvu, ki je poslalo dež na zemljo. Voda je vir življenja, čeprav je lahko pogubna. Dokler imamo možnost, da se z vodo prečistimo in z njo na novo zaživimo, z njo zalivamo naše pridelke, se je lahko veselimo. Nekateri pravijo, da je deroča voda bolj uničujoča kot ogenj, saj se deroče reke ne da zaustaviti, ogenj pa lahko omejimo. Pa vendar … bodimo srečni, če imamo možnost, da lahko stopimo na dež in začofotamo po mokrih ulicah. Ne izgovarjajmo se na veter, dež in sneg, da ne moremo na sprehod. Obujte in oblecite se primerno, dežnik v roke in veselo na pot! Verjemite, svojemu srcu boste naredili veliko...
Zdravo življenje – nasmejte se!
Že dolgo je tega, kar smo v naši kuhinji odpovedali gostoljubje svinjski masti in kmalu zatem tudi izdelkom iz drobovine – zaradi vsebovanega holesterola. Zbogom, paštetice, krvavičke, pečeničke, slastna ocvrta slanina ter podobne dobrote. Potem je žena prebrala, da testenine redijo. Ker nesreča nikoli ne pride sama, je neki lump v ženski reviji pisal, da so paradižniki vir rakastih obolenj. Zdaj so iz naše mize izginili špageti a la karbonara, makaroni s paradižnikovo omako in še in še podobnih dobrot. Ko je neka baraba na televiziji očrnila še olje, češ da je to počasi delujoči strup, smo presedlali na margarino. Toda ali ni vrag, da je nekdo v nekem članku ostro nastopil tudi proti slednji, ker da po škodljivosti ne zaostaja za oljem. Zdaj pražimo čebulo v vreli vodi. Uživanje jajc nam je zagrenil neki strokovnjak v tedniku, celo sol je pri kuhi domala prepovedal. Žena je z jedilnika sladostrastno črtala jajca, v mehko in v trdo kuhana, na oko in sploh. Solimo nič več, v silni želji po soli včasih ližem belo oblogo s cvetličnih lončkov. Pred mesecem je prek televizije neko vegetarijansko babše prepričalo ženo, da so vse oblike mesa v prehrani greh proti telesu in da so edina res zdrava hrana korenje, repa, zelje, solata in neškropljena jabolka. Sočasno je neki tip po radiu znanstveno razlagal, da so povrtnine dvorezen nož, da je njihova uporaba znanstveno vprašljiva, še zlasti če so uspevale na prsti, gnojeni z živalskim gnojem ali z umetnimi gnojili. Zdaj so nam ostali še med, mleko in kruh. Vendar so nam v tedniku kaj kmalu dali vedeti, da med povzroča sladkorno bolezen, mleko da bojda lahko kruto poškoduje vranico, kruh pa da deluje podobno kot testenine. V silni prehrambeni stiski se je žena s hčerjo zatekla h kamiličnemu čaju, k ovsenim kosmičem in na vodi kuhanem rižu, jaz pa k pivu in krompirju v oblicah. A se je že čez nekaj dni našel neki sadist, trdeč, da pivo povzroča protin, v krompirju pa da so odkrili nekatere strupene snovi, ki lahko usodno poškodujejo prostato. Za nekaj časa sem presedlal na vino in otrobe; ker pa vino uničuje jetra in ker ovseni kosmiči in otrobi po teoriji nekega zlikovca, objavljeni v dnevniku, zavirajo normalno delovanje hipofize, ne vemo več, kako in kaj. Žena ima zdaj 35 kilogramov, hči kakšen kilogram več, sumiva, da nama občasno pobegne na kakšno zastrupljanje s pico, jaz pa sem vedno bolj podoben pokojnemu faraonu Ramzesu, potem ko so njegove ostanke zdravili v Parizu. Verna soseda je v bojazni pred našim pogubljenjem poklicala duhovnika, ta je z ministrantom prizvončkljal in nas je hotel dati v poslednje olje. Tega pa ne,...